Francoski buldog se pojavil sredi 19. stoletja v pariški okolici; sicer je to edina pasma, ki je doma iz Pariza.
V 19. stoletju so pariške mesarje spremljali mali dogini, pasma malih dog, ki je dandanes izginila. Po tradiciji so mesarji imeli doge za družbo in to že od srednjega veka.
Doga se je razvila tekom stoletij in posamezni primerki so postali manjši; te male doge se je imenovalo dogini. Moderni dogin bi lahko izgledal kot kakšen mali Bokser.
Da bi lahko sledili modi, so ti mesarji kupovali majhne angleške buldoge. Treba je poudariti, da se je uvoz malih buldogov že začel na koncu 18. stoletja. Ti angleški buldogi so se zelo razlikovali od današnjega tipa; bili so manj težki, manj masivni, na višjih nogah, bolj podobni takratnemu doginu kot pa današnjemu buldogu.
Pasji boji so bili zelo cenjeno razvedrilo v tej dobi. V pariških predmestjih je mnogo mesarjev, kočijažev, trgovcev, delavcev in, treba je priznati, nepridipravov, imelo psa za boj.
Ti buldogi niso imeli prav lahkega značaja, kot je razvidno iz pisma župnika Morellet-ja od 30 oktobra 1785, poslano Benjaminu Franklinu, predsedniku Združenih Držav:
»Buldog, ki nam ga je pripeljal vaš sin iz Anglije je postal neznosen in celo hudoben; ugriznil je župnika Laroche-a in nam da slutiti divjost, ki je zares zaskrbljujoča. Ni nam še uspelo pregovoriti njegove lastnice, da bi ga poslala na bikoborbe ali pa, da bi ga utopila, toda delamo na temu.«
Kasneje leta 1841 je Théophile Deyeux lovcem na ptiče v močvirjih napisal:
»Na lepem se pojavi družina sans-culottesov, ki se jih kliče Žabarji, prične potapljati svoje mreže med trsjem, medtem ko si mesarski pes, ki jih čuva lasti vaše, potem ko je strl ledja vašega lovskega tovariša; nato izveste od teh industrialcev, da četudi bi vi imeli ob strani štiri pse, bi jih njihov pes Turc, eden najboljših učencev bojne enote, požrl.« Ta anekdota je izvleček iz modernih analov okolice Pariza.
Za boj se je psom nadelo široke usnjene ogrlice, obrobljene z jazbečjo dlako. Ogrlica je ščitila vrat psa, jazbečja dlaka je pa pikala nosnice nasprotnika.
V isti dobi je bil pes podganar zelo razširjen po pariških predmestjih. Najraje so ga imeli kočijaži, katerim je preganjal podgane v konjskem hlevu. Ta podganar je pogosto imel pokončna ušesa in progasto dlako. Ob križanju teh podganarjev z angleškim buldogom, da bi dobili manjšega psa za borbe, se je rodil Francoski buldog. Pofrancozili so ime, ki je naravno postalo Bouledogue namesto Bulldog, kot se je zgodilo že pred štirimi stoletji, ko je dog postal doga; toda ljubitelji ga kličejo samo Boule. Poudarili so kratkoglavost (brahicefalijo) s pomočjo Lillois-ja, vrste malega psa iz severne Francije, ki je danes izumrla in je izhajala iz mopsa.
Leta 1856 je Bonnardot napisal glede mopsa:
»Spomnim se iz otroških let med 1812 in 1816 pri kakih častitljivih antirevolucionarnih damah, nekih mopsu podobnih bevskačev, napadalnega značaja in z eksplozivnim lajanjem. Najbrž je šlo za izrodke prvotne pasme.«
O podganarskem značaju buldoga ni dvoma in v letih 1870, 1880 je bil redno prisoten v pariških "podganodromih". Med vojaškim sedežem leta 1870 so izkoriščali enega buldoga na trgu mestne hiše kjer je bila tržnica s podganami. Podgane so bile nameščene v kletki približno enega kvadratnega metra; ko ste si izbrali podgano, ki ste jo želeli kupiti, vam je trgovec dal palico in vam prepustil, da podgano usmerite proti odprtini, ki je vodila v sosedno kletko. V tej kletki je bil buldog, katerega funkcija je bila uboj podgane z enim hitrim ugrizom, da ste lahko odnesli plen domov.
Prvi primerki niso vedno imeli pokončnih ušes in so jim jih običajno porezali. Takrat je bila progasta barva najbolj iskana. Zvrstilo se je veliko poskusov in porazov preden so našli dober tip buldoga. Tako kot so Angleži Parižanom svojčas prodali drugorazredne buldoge, so le-ti Američanom prodajali mladičke, ki niso bili zadosti "boule" in za katere sta obstajali le dve možnosti: utopitev ali pa postati Boston Terrier.
Namreč, okoli 1900 je pasma doživela neverjeten uspeh v deželi kot v tujini, Angliji, Združenih Državah, Nemčiji, Avstriji, itd...
Vse velike dame Belle Epoqua so hotele spremstvo Francoskega buldoga, pasme, ki je vendar izšla iz najrevnejših slojev prebivalstva. Francoski buldog se lahko pohvali s tem, da je bil istočasno ljubljenec aristokratov, vključno z angleškim Kraljem in Carjem vseh Rusij, kot tudi pobalinov.
Pasma je bila tako priljubljena, da se v pismih bralcev časopisa L'Acclimatation leta 1907 neki bralec sprašuje o prednostih buldoga z dvojnim nosom, ki mu ga je nekdo "podtaknil".
Za gradivo o pasmi se je bilo treba obrniti na Société centrale, 38 rue des Mathurins; tam je bil sedež kluba francoskega buldoga. V brošuri so bile navedene točke o pasmi, opis tipov in seznam članov med katerimi mnogo trgovcev. Večina je prebivala v Parizu ali okolici in človek se lahko hitro poučil ob obisku pri nekaterih.
»Tip, ki je najbolj v modi je tisti, ki tehta približno deset kil, ima vedno lepa pokončna ušesa, kratek in skrčen rep, temno progasto dlako brez belih lis in ne kaže jezika, ki je žal! pogosta napaka. Cena lepega odraslega primerka je dosegala visoke številke; v mestnem predelu Tuileries so jih redno prodajali za sto louis-jev (francoskih zlatnikov).
Zaradi nepristranskosti ne bomo dajali nobenih naslovov rejcev, toda v katalogu pasje razstave leta 1906 s seznamom nagrad v roki, se zlahka najde izčrpne podatke o omembe vrednih gojiščih. Nekateri pripadajo poštenim ljudem, drugi (nič manj dobro ocenjeni) pa mešetarjem, katerim ni moč zaupati.
Zato je psa treba kupiti nemudoma po ogledu in odnesti takoj po plačilu. Ne verjemite nobenemu hvalisanju glede postavitve ušes. Pes, ki nima primerno nasajenih ušes kot mladič, jih tudi kot odrasel nebo nosil pravilno, karkoli že trdijo. Resnično lepo oblikovan pes je tisti, ki nosi ušesa pravilno tudi če ga ne dražite. Ker so psi z netopirjevimi ušesi bili nekoč križani s psi z zavitimi ušesi, je naravno, da najdemo vse sorte v leglih, tudi neko vmesno obliko, napol netopirjeva, napol zavita, ki psu pošteno zmanjšajo vrednost. Prav te primerke vam trgovci skušajo prodati rekoč, da se bo vse uredilo.
V času pasjih bojev je bila pasma znana zato, da ne izpusti ugriza. Ploščati gobček mu je omogočal dihanje skozi nos, ne da bi moral izpustiti plen.
Psi so se pomerili v tekmovanjih kjer so jih obesili na palico in tisti, ki je zdržal najdlje je zmagal. Enkrat sta dva šla stavit in obesila svoja psa na krila od mlina, ki so jih počasi vrteli. Prvi pes je izčrpan popustil. Drugi se je še vedno držal. Ko so ustavili mlin, so ugotovili, da je bil mrtev. Z zadrtimi zobmi v les in mlinsko platno je pač obvisel. Revček je umrl od izčrpanosti, žrtev neumnosti svojega lastnika in svoje nepopustljive trme.
Ta tekmovanja in ti boji so danes izginili. Pravzaprav so izginili pred sto leti, ampak so se ponovno pojavili pred nekaj leti s Pitt Bull-i v krogih lopovov nove generacije. V Parizu je trg bojev, tako poimenovan zaradi bojev buldogov na tem mestu, spominjal na te dogodke do osvoboditve, ko so ga preimenovali v trg "colonel Fabien".
Po ogromnem uspehu, ki ga je Boule požel s klubi pasme v mnogih državah, se je dobro držal do druge svetovne vojne. Potem je postal redkost in celo izjema. Ko sem bil otrok v petdesetih letih v pariški okolici, je špecerist imel francoskega buldoga. Kadar sem šel mimo vrta njegove hiše na poti iz šole, je lajal in tekel ob ograji. To je bil edini Boule, ki sem ga videl med otroštvom. Pred dvajsetimi leti sem si kupil svojo prvo Boule, lepo lisasto samičko, nizozemskega porekla, ki me je zasula s srečo. Ko je dosegla četrto leto, sem se odpravil k velikemu nizozemskemu rejcu na naskok, ki je takrat veljal za višek kakovosti v Evropi. Moja prva Boule se je preprosto imenovala Bouboule (v krogu družine), njena hči je postala Mère-Boule in vnukinja, ki ima sedaj enajst let in me še vedno spremlja, se imenuje Boulette (še vedno za bližnji krog), njen uradni naziv je Gros Bisous des Saute Ruisseaux. Če je bil buldog redkost pred petindvajsetimi leti, ko sem se začel zanimati za pasmo, je danes veliko bolj običajen in moram reč, da se je pasma izredno izboljšala. Dandanes ni več treba iti na Nizozemsko, da dobite dobrega in lepega psa. Spominjam se strahot, ki smo jih srečavali po razstavah pred dvajsetimi leti in ki so dobivale odlike. Veseli me videti, da je ta pariški pes ponovno na vrhu lestvice. Buldog je bil običajno progast ali lisko. Pred nekaj leti je francoski Klub na moje veliko veselje priznal tudi favn barvo. Progasta je prepogosto črna in je včasih treba prav s povečevalom iskat favn dlačico za vzrejno dovoljenje. Boule ima posebnost: smrči, a me to ni nikdar motilo, sicer pa kaj bolj naravnega za kogar spi spanec pravičnega.
Res je prijeten pes in Parižani bi si morali večkrat izbrat Boula, pravega izvirnega Parižana.«
Pasmo upravlja »Club du Bouledogue Français«.
